Je človek v gozdu res samo neškodljiv gost?
Letošnji Teden gozdov je potekal od 24. do 30. maja 2010. Osrednja prireditev Tedna gozdov je bila 26. maja v Josipdolu na Pohorju, območna enota ZGS Murska Sobota pa je v murskosoboški knjižnici pripravila okroglo mizo na letošnjo temo Tedna gozdov - Prost vstop v gozdove in slogan Človek v gozdu gost.Slogan Človek v gozdu gost pomeni odgovorno obnašanje. Gostoljubnost gozda je velika, a ne neomejena. V gozdu smo zgolj gostje. Gozd je naravni ekosistem v katerega moramo vstopati kot gostje tako lastniki kot nelastniki gozdov. Odgovorno ravnanje z gozdovi zahteva predpise in spoštovanje predpisov. Gospodarjenje z gozdovi za lastnike gozdov in rabo gozdov za nelastnike določata zakon in drugi predpisi ter načela gozdarske stroke, ki jih je treba poznati in spoštovati. O vsem tem so na okrogli mizi govorili gostje: Robert Režonja z Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, predsednik Pomurske turistične zveze in župan Velike Polane Damjan Jaklin, mag. Milena Horvat iz Krajinskega parka Goričko, pisatelj in pesnik Tine Mlinarič, Aleksander Beer iz Zveze lovskih družin Prekmurja, stališča lastnikov gozdov pa je zastopal predsednik Društva lastnikov gozdov Jože Pojbič. Ta je na vprašanje voditelja Štefana Kovača :
Ali lahko kot predsednik društva v katerega je včlanjeno preko 120 lastnikov gozdov, ki imajo v lasti preko 700 ha gozda, pa tudi sami kot lastnik gozda, predstavite stališče tistih, po katerih nepremičnini lahko vsakdo hodi, nabira plodove, velikokrat pa tudi dela tisto, kar nebi smel (divja z gorskimi kolesi in motorji, zaparkira dostopno pot v gozd, nabira gobe in kostanj v komercialne namene, ob vsem tem odmetava embalažo in druge odpadke)? odgovoril :
*Ne v našem društvu in ne v dvajsetih ostalih slovenskih društvih lastnikov gozdov, povezanih v zvezo, prostemu dostopu v gozdove nismo nikoli nasprotovali. Ta v mejah normalnega nikoli ni bil predmet razprav. Drugače pa je s tistim, kar gre dandanes skoraj nujno skupaj z gibanjem po gozdovih: z nabiranjem gob in plodov. Tu smo lastniki gozdov mnenja, da nam država z zakonodajo, ki dovoljuje sicer omejeno, a nikoli učinkovito nadzorovano nabiranje vsakomur, krati našo lastninsko pravico do gozda. Gozd je tako v naši državi edina lastnina, od katere si lahko malenkost brez kakršnegakoli nadomestila odškrtne vsak, ki pride vanj. V kapitalističnem sistemu, za katerega smo se odločili ob osamosvojitvi in v katerem naj bi bila zasebna lastnina sveta, je to kaj nenavaden položaj. Nezadovoljstvo pa med lastniki gozdov narašča s tem, ko narašča število nabiralcev. Vsi dobro vemo, da pri tem količinskih omejitev nihče ne upošteva in tudi skoraj nikoli nihče ne preverja, zato dogajanje ni več obvladljivo in se iz rekreacije sprevrača v ropanje. Pogosto gre res celo za komercialno nabiranje, ni pa nujno, pa se vendarle dela škoda. Ljudje namreč lahko ob sedanji mobilnosti in veliki brezposelnosti v sezoni pogosteje in dalj časa nabirajo gobe in ostale plodove in si poskušajo na tak način nekoliko popravljati svoj družinski proračun, veliko ljudi, ki pogosto prihajajo, pa iz gozda odnaša veliko in preveč. Lastniki gozdov moramo tako del dohodka, ki bi ga lahko ustvarjali tudi z nabiranjem in prodajo plodov in gob v svojih gozdovih, prepuščati vsem drugim, ob tem pa se s pretiranim nabiranjem dolgoročno dela škoda vsemu gozdu kot povezanemu ekosistemu. Škoda je torej gospodarska – za lastnike in ekološka – za gozd in če se bo tak trend nadaljeval, morda ni daleč čas, ko bomo lastniki od države zahtevali ali učinkovit nadzor za katerega vsi že vnaprej vemo, da skoraj ni izvedljiv, ali popolno prepoved nabiranja za nelastnike ali pa odškodnine za izpad dohodka oziroma za povzročeno škodo. Skrajni ukrep bi lahko bil tudi omejevanje svobodnega dostopa v gozdove, česar si nihče od nas ne želi. *
J.P.